V Almini družbi na Grmado

Ideja o daljšem potepanju mimo gradu, čez vrh Grmade in mimo Celjske koče vse do Alminega doma na Svetini, večkrat razglašeni za najlepšo slovensko vas, je ob pogledu na iztegnjeni Flyjev jezik in njegov vprašujoči pogled, češ, a ti to resno misliš, takoj odpadla. 

Izjemno nizek vodostaj potoka Ločnica tik pred njegovim izlivom v Savinjo je črnemu kožuhu omogočil le skromno ohladitev. »Kako sem lahko spregledala, da se je začelo poletje,« sem se spraševala. Kratek pogovor z naključnima mimoidočima me je nekoliko potolažil, saj sta priznala, da sta nad vročino tudi sama presenečena: »Temperature so sicer normalne za ta čas, mi pa nanje še nismo navajeni, saj smo se še včeraj zavijali v flise.« 

Hišica na vrhu stopnišča

Sprejmem situacijo, kakršna je, in kot vedno upam na najboljše. S Flyjem se odpraviva v smeri Grmade in Celjske koče navzgor. Ko na vrhu strmega klanca zagledava staro, presenetljivo majhno in lepo obnovljeno hiško, je najbolj zoprn del poti – 183 stopnic (podatka nisem preverjala s štetjem, izkušnja pa pravi, da jih je mogoče celo dvakrat toliko) – za nama. Ocenim, da je po strmem, bogato osončenem klancu čas za Flyjevo hidracijo in najino prvo »meditacijo«. 

Zlekneva se v senco pred skromno hišico, ki je bila zadnji dom svetovne popotnice, poliglotke, zbirateljice in pisateljice Alme Maksimilijane Karlin (1889–1950). Na tabli pred vhodom je fotografija, na kateri skupaj s sostanovalko, švedsko prijateljico angleškega rodu, ki je odraščala v Nemčiji, Theo Schreiber Gamelin (1906–1988), sedita na hišnem pragu. 

Slika: V pisnih virih je mogočni Stari grad prvič omenjen leta 1323, njegova zgodovina pa je še 200 let starejša. Današnjo podobo je dobil, ko so ga prevzeli grofje Celjski, najbolj znana in najpomembnejša vladarska rodbina na slovenskem ozemlju. Na fotografiji občudujemo razgled z Grmade na Celje.

Le o čem sta takrat kramljali? Spominski muzej s stalno razstavo Samotno potovanje Alme M. Karlin je ob najinem nedeljskem obisku zaprt. Ogledi so sicer mogoči od maja do konca septembra vsak petek in soboto od 10h do 17h, razen v slabem vremenu.

Stari grad Celje  

Prijetno ohlajena nadaljujeva po klancu navzgor. Od tod se ponuja res krasen razgled na mogočni Stari grad in obzidje. V pisnih virih je prvič omenjen leta 1323, njegova zgodovina pa je še 200 let starejša. Današnjo podobo je dobil, ko so ga prevzeli grofje Celjski, najbolj znana in najpomembnejša vladarska rodbina na slovenskem ozemlju, ki je doživela vrhunec svoje moči v prvi četrtini 15. stoletja v času Hermana II. To je bil oče »slovenskega Romea« Friderika II., ki se je kljub očetovemu nasprotovanju poročil s svojo »Julijo«, Veroniko Deseniško. Zaradi neposlušnosti je bil zaprt v stolpu celjskega gradu, medtem ko je bil proti Veroniki sprožen prvi znani čarovniški proces na Slovenskem. Le tri desetletja pozneje (1456) se je zgodba Celjskih končala z umorom zadnjega moškega člana rodbine, Ulrika II. 

Njihova nekdanja rezidenca, po površini največji srednjeveški grad v Sloveniji, je danes atraktivna turistična točka, priljubljena lokacija za poroke, različne prireditve in svojevrstna doživetja. Poletni program Živa zgodovina  obiskovalcem omogoča, da se v pristnem okolju pomerijo v mečevanju z vitezi ali streljanju z lokom, se spogledujejo z grajskimi princesami in ustvarjajo v srednjeveških delavnicah, zadnjo soboto v avgustu pa na gradu poteka tradicionalna srednjeveška prireditev Dežela Celjska vabi. Zagotovo dovolj razlogov, da si ga zvedavi otrok v meni, od nekdaj navdušen nad skrivnostnim srednjim vekom, končno pobliže ogleda. Zdaj mi je že jasno, da tokrat zaradi neprilagojenosti na visoke temperature odpade.

Strm vzpon na Grmado

Da naju ne bi zeblo, sva s Flyjem (nevede) izbrala strmo pot na Grmado. Vzpon po strmi in sestop po položni poti sta sicer povsem logična, a glede na vročino bi se bila tokrat pripravljena izjemoma vračati po isti poti. To bi bilo resda škoda, saj je možnosti krožnih poti tod kar nekaj. Pravzaprav morda sploh ne bi šla na ta vrh, če ne bi zgrešila. »Kar je, je,« sem si mislila po premaganih nekaj deset metrih, nazaj ne greva, samo še gor. Fly se ni povsem strinjal z mano, a potem ko sem mu obljubila trojanski krof, je bilo obema lažje.

Z vrha se odpirajo razkošni razgledi proti Celjski koči in smučišču nad njo na eni ter na Posavsko hribovje, Savinjsko dolino in Celje s Starim gradom na drugi strani. Na njem stojita velik križ in zvonček želja, za kaj več pa že ni prostora. Sestopila sva po položnejši poti proti jugovzhodu, kjer je bila nekoč Kumrova domačija, na njenem mestu pa danes stoji simpatična brunarica, Pečovniška koča, pred njo pa še kozolec toplar z letnico 1885, prestavljen iz bližnje vasi Šentjanž pri Svetini. 

Vzdušje pri koči je bilo nedelji primerno, glasba po mojem okusu, s Flyjem pa sva se vseeno spustila nekoliko nižje na delno pokošen travnik in se v senci omamno dišečih bezgovih in leskovih grmov brezskrbno zleknila na tla. Črnuh je oddremal kitico ali dve, jaz pa sem se medtem poglobila v zanimivo življenjsko zgodbo Celjanke Alme M. Karlin. 

»Rada bi prepotovala svet kot še nobena ženska pred menoj.«

Ker tudi zelo rada potujem, me popotniki vedno navdihujejo. Prav tako ženske, ki so si v tradicionalno moški družbi upale postaviti zase. Kako me lahko navduši šele ena največjih popotnic sploh, radovedna, razgledana in izredno pogumna ženska, ki je obvladala celo paleto jezikov in na osemletnem potovanju takoj po prvi svetovni vojni sama obkrožila svet in obiskala celo destinacije, ki še danes veljajo za eksotične. V njenem času ni bilo vodnikov s praktičnimi informacijami za popotnike ali letal, kaj šele pametnih telefonov in dostopa do svetovnega spleta. Sama je sestavila desetjezični slovar, spakirala svoj pisalni stroj Eriko in odšla v svet. 

»Alma je bila pred svojim časom. Na svoji poti je presegla vse mogoče meje, presegla je meje telesnih omejitev, meje svojega spola, meje družbenega sloja, ki mu je pripadala, meje svoje skonstruirane nacionalne identitete, meje fizičnih razdalj, presegla je tudi meje duha časa,« piše kustosinja celjskega muzeja Barbara Trnovec, avtorica monografije Kolumbova hči. »Ko na njene poglede in vrednote, ki nam jih posreduje s svojim življenjem in delom, pogledamo danes, ugotovimo, da so izjemno aktualni, v resnici brezčasni.«

V otroštvu je preživela ogromno časa po raznih klinikah, saj je imela prirojeno okvaro oči in prizadeto levo stran telesa. Z osemnajstimi leti je odšla na študij v London, preživljala pa se je z delom v prevajalski agenciji, kjer je v okviru svojega individualnega poučevanja angleščine spoznala Kitajca Hsuja Singjunga Lunga, ki jo je zaprosil za roko in ji s tem morebiti celo rešil življenje, saj je ravno takrat razmišljala o samomoru. Alma je zaroko pozneje razdrla in ostala vse življenje neporočena.

Po izbruhu 1. svetovne vojne se je umaknila v skandinavske dežele, nato pa se je vrnila v Celje, odprla jezikovno šolo in se kot tridesetletnica odločila, da odpotuje. »Potem boš končno imela razlog, da boš ponosna name,« je rekla materi večer pred odhodom. Na svojem potovanju je zbrala ogromno etnološkega gradiva, slikala je skice eksotičnih rastlin in urejala herbarij, svoja doživetja pa popisala v številnih člankih, potopisih in romanih v nemščini in angleščini. 

Med 2. svetovno vojno je bila zaprta z namenom deportacije v koncentracijsko taborišče, kar so preprečili njeni nemški prijatelji s Theo na čelu, pozneje pa se je pridružila tudi partizanom. Po vojni sta se bolehna Alma in njena prijateljica Thea preselili v hišico na Pečovniku, pred katero sva s Flyjem posedala kakšno uro prej. Po slabih petih letih samotarskega življenja je Alma umrla za rakom in tuberkulozo. Pokopana je v bližnji Svetini, idilični hribovski vasici, za katero je rekla, da je to najlepši kraj na svetu. Moj prvotni plan je bil, da jo obiščem, toda … 

200-letna Trobiševa bukev

Sestop po udobni, široki poti v gosti senci pravih kostanjev, bukev, leske in drugih listavcev je bil znosnejši. Vodni curek pri izviru, ki je domiselno speljan skozi deblo več kot 20 metrov visoke Trobiševe bukve, ki je zaščitena kot naravni spomenik, je bil na žalost komaj opazen,  tako da z ohlajanjem z mrzlo vodo ni bilo nič. Vsaj do potoka, s katerim sva se srečala na izhodišču poti, ne. Fly si ga je še kako dobro zapomnil, zato sva na njegovo pobudo proti koncu poti pospešila po klancu navzdol. Če si je zapomnil vodo, pa je morda pozabil, da je v bližini tudi najin avto, saj sem ga komaj prepričala, da je prišel iz vode in sva se skuhana ter pošteno lačna odpeljala na zaslužen krof. 

Članek je bil objavljen v reviji Gea (julij 2020)

Več o reviji Gea >